Sodobna likovna ustvarjalnost se je skozi avanturo umetniških avantgard skorajda povsem odtegnila neposrednemu povzemanju jasnih podob iz narave. Likovni univerzum pač ni hotel slediti fantastičnemu razvoju tehnologije, ki je mehansko brezdušno prodrla do najglobjih skrivnosti človekovega bitja in njegove vraščenosti v okolje. Aparat likovne transformacije stvarnosti je postal sublimno sredstvo preseganja suhoparnih resnic. Likovna praksa se je ne glede na likovna izhodišča, ki so lahko mimetično prepoznavna, celo naturalistična ali pa hermetična in radikalno abstraktna, obrnila vase. Ukvarja se z znotrajlikovnimi problemi, zaživela je svoje avtonomno življenje. S sebi lastnimi sredstvi raziskuje mejna področja svoje opredmetene eksistence, zunanjo umetniško izpovednost oziroma literarnost ikonografskih vzorcev pa je potisnila v drugi plan. Služi ji zgolj še kot izgovor za lastni obstoj. Ta dvojnost sodobnih likovnih formulacij se zrcali tudi v delih, ki na prvi pogled temeljijo na povsem tradicionalističnih in konzervativnih izhodiščih. Tako je tudi nepretencioznost in navidezna neproblematičnost motivike grafičnih listov Franca Berhtolda evidentno le pretveza in sredstvo za demonstracijo prefinjene tehnike klasičnih grafičnih načinov. Z izjemno veščo roko in zavidanja vredno disciplino je Berhtold osvojil specifiko grafične likovne govorice. Z neprestanim izpopolnjevanjem in eksperimentiranjem je dosegel stopnjo grafičnih efektov, ki se lahko merijo s tistimi v delih starih mojstrov, vendar pri tem ne podležejo lažni patini pretirane klasičnosti. Izjemno sveži in igrivo lahkotni pričajo o ustvarjalčevem velikem talentu. Naključni realistični motivi iz narave, ki so nosilci likovnega sporočila, so tukaj zgolj zato, da lahko gledalec neposredno in s čim manj naprezanja občuduje virtuoznost grafičnih rešitev. Neštete nadrobnosti: bilke, listje, bujno rastlinje in drobne živali, subtilno jedkane ali izluščene iz gladke površine kovinske plošče z bresštevilnimi drobnimi vrezi zlitimi v celoto, harmonično gradijo magično atmosfero estetizirane narave, iluzionistično poglobljene v logične prostorske plane, ki jih ločujejo trepetajoči svetlobni efekti. Umetnikovo z izkušnjo pridobljeno mojstrstvo brez večjih problemov anticipira končno uravnoteženost odtisnjene slike, ki jo površina grobo obdelane plošče le nakazuje in sluti. Grafični listi Franca Berhtold so kot časovni stroj, ki pred našimi očmi opisuje zgodbo za grafično ustvarjanje tako značilnega drhtečega pričakovanja prvaga poskusnega odtisa, ko se v brezštevilnih gradacijah sivih odtenkov na belini papirja zariše in v celoti - naenkrat razkrije končna upodobitev. Praviloma manjši formati ali celo miniature polnovradno izkoriščajo intimno noto izvirnega grafičnega likovnega jezika. Deviška brezmadežnost kot pajčevina razprte črno-bele podobe predstavlja pravo nasprotje arogantnosti in drzni provokativnosti modernega slikarstva, napolnjenega z eigmatsko in zgoščeno barvno teksturo duhobnega fluida. Gledalc avabi k tihemu dialogu, krhka in graciozna doslednost izraza pa lahko zadovoljuje tudi največje sladokusce in ljubitelje grafične umetnosti. Ne glede na ugotovitev, da iz narave odbrani motivi v Berhtoldovih grafikah ne igrajo ključne vloge nosilca likovne invencije, jih je mogoče zamejiti s skupnimi značilnostni, ki jih lahko označimo za umetnikovo osebno poetiko. Krajine namreč še zdaleč ne učinkujejo kot realističen izsek vidnega polja običajnega pogleda, ki ga vodi kriterij uravnotežene estetske kompozicije, temveč gre za romantične pejsaže, napolnjene z irealno atmosfero pričakovanja. Mističnost celotnega vtisa je v zadnjih delih uspešno podkrepljena z uporabo večbarvnega tiska. Megličasti odtenki modre, rjave in vijoličaste tiskarske barve poetično odmikajo vtis celote od vsakdanje resničnosti. Bujno rastlinstvo zaprtega vrta - hortus conclusus, jasno nastopa kot nezavedna želja hotenja po čisti in vzvišeni umetniški sublimaciji, ki pa ni nikoli do konca razgaljena. Pogled v široki prospekt idealne pokrajine je kot po pravilu zastrt z objektom v prvem planu (vrati, osamljenim drevesom ali grmom), ki simbolično preprečuje nasilen vdor v ustvarjalčev subtilni duhovni svet, v katerem je brezpogojni vladar. Naulovljivost podobe pušča gledalca v dvomu, da je mogoče spregledal pomembno nadrobnost, dvoumna provokativnost pa ga sili, da se s pogledom venomer vrača k njenim skrivnostim.
