Sodobna izguba središča oz. dominantnega sloga v umetnosti ponuja enakopravne možnosti tako abstraktnemu likovnemu razmišljanju, kot tudi vsem izrazom otiplivejše predmetnosti, od realističnega ali celo hiperrealističnega upodabljanja sveta, do vseh oblik manj komunikativnega in hermetičnega simbolizma. V slovenskem slikarstvu so zlasti po zatonu modne "Nove podobe" prevladali očitno še neizčrpani modernistični koncepti avtonomne slike, medtem ko je grafična umetnost, sicer nosilka slovenskega modernizma v petdesetih in zlasti šestdesetih letih, postala tradicionalnejša. V postmodernem duhu osemdesetih se je začela priklanjati klasičnim grafičnim tehnikam in vzorom iz velikih obdobij umetnostne zgodovine: lesorezu gotike, precizni anatomski risbi renesanse in perfekcionizmu jedkanic in bakrorezov Marcantonia Raimondija in Rembrandta. Med protagonisti takšne izrabe grafičnega likovnega jezika gre pomembno mesto prav gotovo grafiku in slikarju iz Slovenja Gradca, Francu Berhtoldu. Njegove serije sorazmeno velikih jedkanic, aquatint in mezzotint iz preteklega desetletja, v kombinaciji s celo paleto najraznovrstnejših intervencij grafičnega izraza, denimo reservašem, kažejo v prvi vrsti mojstrsko obvladovanje naštetih tehnik, oplemenitenih s subtilno uporabo zahtevnega večbarvnega tiska. Kaligrafska natančnost in nežnost Berhtoldove roke se izkaže zlasti v fizično najneposrednejšemu načinu suhih igel, ki so med najnovejšimi deli vse pogostejše. Tudi vsebinska odbira prepoznavnih krajinskih motiviv je tukaj zato, da služidemonstraciji umetnikove bravurozne tehnične spretnosti. Prinaša pa tudi dosti več kot to. Pod zunanjo, na videz neproblematično lupino, se v desetinah nakopičenih detajlov skrivajo odsevi bodisi nemirnega in begajočega stanja duše, ali pa davnega, v osebni spomin zapredenega psihološkega stanja evidentne introvertirane osebnosti. Neštete nadrobnosti: bilke, listje, bujno rastlinje in drobne živali, subtilno jedkane ali izluščene iz gladke površine kovinske plošče z brezštevilnimi drobnimi vrezi, zlitimi v celoto, harmonično gradijo magično atmosfero estetizirane narave, iluzionistično poglobljene v trepetajočih svetlobnih efektih. Zelo značilna je tudi odbira prostorskih planov v pokrajino odpirajočega se pogleda. Lahkoten prodor gledalčevega očesa v ozadje podobe kot po pravilu preprečuje neka ovira v ospredju: drevo, grm, okvir okna, priprta vrata, ki so vedno postavljena tako, da dajo slutiti, da se za njimi skriva nekaj pomembnega - morda usodnega. Istočasno so kot nekakšne zapreke, ki gledalca nočejo pripustiti v neomadeževani svet narave, ki je plod avtorjeve imaginacije. Odbrani motivi somorda pobrani iz realnega sveta, vendar so na zelo oseben in občutljiv način preoblikovani. Subjektivni zorni kot in vtis metafizičnega ter morda celo nadrealističnega vzdušja, ki ga je moč občutiti v svetu grafik Franca Berhtolda, povečuje še specifična uporaba barve, ki noče slediti imanentnemu stanju predmetov v naravi.Večplastnost podob vabi gledalca k tihemu dialogu, krhka in graciozna doslednost izraza pa lahko zadovoljuje tudi največje sladokusce in ljubitelje grafične umetnosti. Berhtoldovih grafik ni moč zaobjeti z enim samim pogledom. Knjim se je potrebno vračati ter z njih, drugo za drugo, odstirati tančice skrivnosti.