Franc Berhtold grafično ploščo najprej poriše s tanko iglo, ki daje tehniki suhe igle značilen videz. Te kratke in ostre linije se ponekod zgostijo drugje pa zopet izginejo v enakomerni barvi podlage. Na ta način se pred nami rišejo meje nekega imaginarnega prostora. Usoda črte je, da v nas zbudi določeno asociacijo (povezavo). V vodoravni črti na praznem papirju, bomo vselej prepoznali horizont. Ker črta v nas vedno zbudi asociacije je težko govoriti o abstraktnem ali ne ikonskem stilu, ki bi ga naj te grafike zastopale. Nekateri so tak stil poimenovali abstraktni iluzionizem. Vsak najmanjši detajl, pa naj bo to črta, vrez ali barva bo v nas vzbudil določeno povezavo, ki bo povzročila, da bomo na sliki videli nekaj, česar na njej v resnici ni ali kar drugi vidijo povsem drugače. Poleg tega, da te tanke kratke linije nekaj senčijo se ponekod zgostijo do te mere, da lahko v tem prepletu prepoznamo celo številke. Številkam dajemo poseben simboličen pomen, čeprav so te same po sebi povsem abstraktni pojmi. Kaj je lahko bolj abstraktnega od števila?
Franc Berhtold tanke in kratke poteze, ki prekrivajo domala vso grafično ploščo, dopolni z nekoliko debelejšimi in daljšimi potezami, ki ponekod potekajo od enega roba do drugega in so za razliko od krajših tudi zaobljene, kar jim daje mehkobo. Te daljše poteze so močnejše, bolj vidne in neredko diagonalne, kar jim vse daje določeno energijo, ki pa jo Franc Berhtold utiša tako, da linijo nekoliko ukrivi in ji tako vzame tisti pravi sunek.
Naslednji element s katerim Franc Berhtold gradi grafiko so nekaj kvadratnih centimetrov velika bela polja, kvadratnih ali trikotnih oblik. Na manjših grafikah so ta polja bele točke. Suha igla je posebej subtilna grafična tehnika. Za to njej imanentno transcendenco jo Franc Berhtold namenoma prikrajša, ko intervinira v ploščo tako, da jo preluknja. Likovni efekt tega dejanja je povsem drugačen. Franc Berhtold s temi belimi polji doseže zanimiv učinek, ker ta polja ostalo porisano ploskev navidezno dvigujejo nad površino papirja, ustvarjajo iluzijo, da podoba lebdi v prostoru med nami in papirjem.
Zadnji a zato nič manj pomemben likovni element s katerim avtor gradi grafiko je barva. To so rjavkaste, svetle ali temnejše modre barve. Neredko obe barvi zmeša na istem papirju, tako da ploščo dvakrat odtisne in dobi tako poseben učinek prelivanja in mešanja barv, učinek, ki spominja na tehniko akvarela. Tudi barva stoji nekako v nasprotju s tehniko suhe igle, ki je navadno zamolklih tonov. S suho iglo so umetniki navadno poudarjali tesnobne občutke. In še nekaj je, suha igla je bila tradicionalno podrejena jedkanici. Avtor je suho iglo uporabljal kot dopolnilo jedkanici. Potem, ko je ploščo porisal in jo potopil v kislino, ko je bil postopek končan je ploščo samo še dopolnil, popravil ali določene dele poudaril s suho iglo. Suha igla je bolj neposredna tehnika, je nekako bližje risbi, kot grafiki. Avtor riše na kovinsko ploščo, ki jo potem odtisne na papir brez vmesne faze jedkanja ali katerega drugih postopkov drugih tehnik.
Grafike Franca Bertholda nas popeljejo v fantazijski svet navideznih in umetnih prostorov, ki nastajajo s potezo orodja po kovinski plošči. Nekateri impulzivni gibi prebadajo ploščo, drugod samo prekrivajo površino in njih preplet ustvarja nek fantazijski spomin. Z ravnimi črtami in usločenimi linijami Franc Berhtold ustvarja plane, ki se med seboj prekrivajo in dopolnjujejo. Tako imamo pred seboj nekakšen preplet navideznih nivojev slike, ki se zgostijo proti sredini.
Franc Berhtold vleče po plošči s posebnim orodjem prostoročne ravne črte, ki so v tehniki suhe igle vedno navdušujoče. Potem so to zaokrožene poteze, kot deli kroga ali pa samo delno upognjena linija.
Preluknjanje plošče pomeni prehod, ki se v delu grafika ne pojavlja pogosto. Takšno preluknjanje slikovne površine govori o neki drugi agresiji. Ob preluknjanju slikarske površine se spomnimo Duchampove varnostne zaponke na sliki in pa mnogo kasneje Lucio Fontano, ki je prerezal platno. Vse te tehnike s katerimi so želeli umetniki uvesti novo dimenzijo v slikarstvo so se uveljavile v modernizmu. V Sloveniji je slikovno površino prvi prerezal edini pravi predstavnik informela pri nas Rudolf Kotnik.
Barvo Franc Berhtold nanaša s prav posebno pozornostjo, z njo suhi igli vzame njeno imanentno ekspresivno noto in jo omehča do te mere, da se podoba pred nami spremeni v koprenasto opno s trdim a zabrisanim ogrodjem. Kombinacija suhe igle in barve je deloma nenavadna. Franc Berhtold se ji posveča z vso pozornostjo, celo do te mere, da odtisne na papir isto ploščo tudi dvakrat, tako da se barvi na papirju prelivata in mešata.
Berhtoldove grafike iz zadnjih dveh let so vse izvedene z veliko ljubeznijo do detajla.
Umetnikova poteza, ki precizno drsi po kovinski površini in pušča za seboj tanke in nizke vdolbine, išče kompozicijska pravila znotraj pravokotnega formata s katerim je omejena. Preplet ravnih in zaobljenih linij se, kot rečeno proti sredini zgosti. Kadar črta ni ravna, temveč je zaobljena v nas ponavadi vzbudi prostorsko iluzijo. Kadar je črta upognjena jo vidimo kot mejo neke globine, kar je seveda posebej zanimivo, kajti podoba je vedno pritrjena na dvodimezionalno površino papirja, katerega tretjo dimenzijo zaradi majhnosti zanemarimo.
Na manjših grafikah se namesto trikotnikih in pravokotnikih vrezov pojavljajo beli krogi, ki so likovni element grafike, hkrati pa točka v kateri se podoba, mehkoba njene linije prekine. Bele praznine na barvni in s črtami prepredeni površini so včasih tudi majhna iz plošče izrezana pravokotna ali trikotna polja. Ta polja so v resnici dvignjena nad nivo ostale površine, kajti pritisk plošče jih ni dosegel. Te točke so nekakšen vdor realnega, kjer se podoba prekine, pred nami je le kos papirja; so nekakšne orientacijske točke, kjer se naša zavest obrne sama vase in ugotovi, da je zopet nasedla iluziji naslikane podobe. Ta samorefleksija ne dopušča gledalcu, da bi se povsem stopil s podobo pred njim.
Hkrati pa so te luknje, cezure v enakomerni zgradbi prostora in časa, kot nekakšne razpoke v prostoru, ki jih povzroča gravitacijsko polje. In zares nam te razpoke na površini slike v kombinaciji s črtami suhe igle dopuščajo domnevo, da imamo pred seboj nekakšen fantazijski prostor, ki po svoji trdni zgradbi spominja na Piranesija in njegove utopične arhitekture. Luknje v sliki delujejo plastično in dajejo sliki nenavaden efekt: celotna slika se zdi, kot da lebdi pred gledalcem, kot da se je dvignila nad površino papirja, v katerega je vtisnjena in da lebdi v prostoru med našimi očmi in površino papirja: levitacija.
Suha igla je predvsem tehnika, ki omogoča posebne ekspresivne učinke, katere nosijo tanke in natrgane linije, kot se to dogaja na suhih iglah drugega koroškega mojstra te tehnike Stojana Brezočnika. Mehkoba, ki pa jo Franc Berhtold dosega v teh grafikah je tako kar nekako v nasprotju z možnostmi, ki jih suha igla dopušča, dovoljuje in omogoča. Kar pa ne zmanjšuje pomena teh grafik, saj je Francu Berhtoldu uspelo uresničiti nek drug gledalcu rahlo zastrt cilj.
Berhtoldove grafike zadnjih dveh let odlikuje predvsem nenehno eksperimentiranje s posameznimi likovnimi elementi in tehnikami, ki jih spretno kombinira in pri tem dosega zavidljive rezultate. Berhtoldove grafike so rezultat dolgotrajnega in natančnega dela, narejene so z vso skrbnostjo in predanostjo, kar je čutiti v mnogih detajlih slike.